Prekomerni ribolov prazni morja

Ko tradicionalne vrste izginejo, so druge vrste tarča in celo preimenovane, da bi postale privlačnejše. Na primer, patagonskega zobatca so ponovno izumili kot bolj okusno poimenovanega čilskega brancina. Flote se podajajo tudi v bolj oddaljene vode v Arktika in Južni oceane, da bi opustošili tamkajšnje populacije rib.

Metode ribolova, ki jih uporabljajo te ladje, so pogosto zelo uničujoče. Vlečne mreže s pridneno in gredno vlečno mrežo po morskem dnu lovijo ploščate ribe, kot sta oslič in morski list. Razbijajo pa tudi vse, kar se jim znajde na poti, in uničujejo krhke koralne grebene. In večina načinov ribolova je zelo nediskriminatornih, številne druge vrste lovijo po naključju. Ta prilov vključuje želve, morske pse, delfine in druge ribe, ki jih mrtve ali umirajoče pogosto vržejo nazaj v morje.

Obstaja tudi človeška cena. Industrijski ribolov pomeni, da trpijo mali ribiči, ki uporabljajo bolj tradicionalne metode. V Združenem kraljestvu manjše ladje težko zaslužijo dovolj denarja, skupnosti v številnih ribiških pristaniščih pa so ekonomsko prikrajšane. Tudi število ribičev se je v zadnjih 20 letih prepolovilo. Drugod po svetu ljudje, ki so odvisni od rib za hrano in dohodek, vidijo, da njihovi staleži izginjajo, ko tuja plovila vlečejo v njihove vode.

Nepravične ribolovne kvote

Veliko vlogo pri tem igra način, kako vlada Združenega kraljestva dodeljuje ribolovne kvote. Kvote so postale koncentrirane v rokah majhnega števila večmilijonskih podjetij. Samo pet družin nadzoruje skoraj tretjino ribolovnih kvot Združenega kraljestva in več kot dve tretjini ribolovnih kvot nadzoruje le 25 podjetij. V primerjavi z manjšimi ribolovnimi operacijami ta velika podjetja zaposlujejo manj ljudi, uporabljajo manj trajnostne metode ribolova in manj denarja pride v lokalna gospodarstva.

Naša vlada že ima moč spremeniti način razdeljevanja kvot. Greenpeace se zavzema za pravičnejši sistem dodeljevanja, ki daje prednost lokalnemu, trajnostnemu ribolovu, kar bo pripomoglo k ustvarjanju delovnih mest in omogočilo obnovitev ribjih staležev.

Prav tako se spopadamo s podjetniškimi velikani, ki plenijo naše oceane. Thai Union, največje podjetje za tune na svetu in lastnik Johna Westa, si je zatiskalo oči pred grozljivimi pogoji za delavce in uničujočimi ribolovnimi praksami. Toda nato je negodovanje tisočev ljudi po vsem svetu prisililo Thai Union, da je očistilo svoje poslovanje.

Ustvariti moramo več zaščitenih območij na morju. Mreža oceanska svetišča bo nudil zatočišča za ribe in drugo morsko življenje, da bodo uspevali stran od grožnje industrijskih ribiških flot. z sprememba podnebja ustvarjanje drugih groženj našim oceanom, jim moramo ponuditi vso možno pomoč.